Rozika

Muca Rozi je zdaj pri meni že en mesec. Tukaj je nekaj njenih fotk.

Septembra je bila še mala in prijazna muca

In vsem se je pustila cartat...

Tudi Luni je bila všeč :)
Počasi je celo stanovanje postalo njeno...


Zdaj je pa itak že cela frajerka

Da niti ne omenim tega kakšno razdejanje je po celem stanovanju... ;)

Camargue

(priporočam klik na vsako sliko, ki te zanima - se prikaže večja in ostrejša slika)

Kmalu po prihodu v Arles sva se odpravila v delto reke Rone, v Camargue.

Nisva vedela točno na katero stran naj greva, saj je delta takooooo velika, poti (na robu) pa je kar nekaj. Receptorka v hotelu je definitivno glasovala za Z stran, proti St. Marie de la Mer, ker tam je tako lepo turistično urejeno, pa na plažo za ležalniki in marelami lahko greš in tam so ljufje... :D Kaj pa V del? Ah ne.... tam je "savage" :). Seveda sva se odločila za V, čeprav ta "divjina" ni bila prav hudo divja :) Sva pa videla vse, kar so obljubljali: soline, ptice, konje, bike in riževa polja. Pa še kaj seveda...

Samo kopanje je odpadlo :( Kljub neznosni sopari, je ob morju tako pihalo, da me je v trenutku minila želja po čofotanju in poležavanju na peščeni plaži.

Ob lepem vremenu se je tukaj sigurno takooooo lepooooo kopat.


Ne preveč vabljiva voda...


Seveda na tem območju pridelujejo sol. Veliko soli. Še več soli.... Toliko soli, da jo z bagerjem razvažajo naokoli. Ne bi kupila, hvala. Ostajam pri naši domači sečoveljski soli :)

Tudi "trgovina" se ne more primerjati s tem kar imamo pri nas... Če tej kolibi sploh lahko rečemo trgovina ;)


Še malo tihožitja - riževo polje


Razgled na ogrooooomno laguno na sredi delte



Na koncu pa še živalce, zaradi katerih me je sploh vleklo v Camargue. Najprej plazilci: tale zelenec (Lacerta bilineata) se me prav nič ni bal (dokler nisem prišla preblizu seveda).


Konjička, ki sta takoj prišla pošnjufat kaj bo dobrega. Gran cereali :) Sej so zdravi tudi za konje? :D

Lepotca


In še roza lepotci - flamingoti ali lepše - plamenci (Phoenicopterus ruber). Škoda, da jih ima večina večino časa glavo pod vodo :) Niso preveč zabavne živali, so pa zato toliko lepše!

V sožitju z vetrnimi elektrarnami (v ozadju)

"Ah, ti turisti...", so si mislili in odštorkljali (?). Mogoče odflamingali :)

Provansa - drugič

Če bom nadaljevala s tem tempom, bo celotna Provansa na mojem blogu šele naslednje leto :) Zato tokrat skrajšan drugi del (samo slike): Avignon, Orange, Pont du Gard in Nimes. Torej dva dni dopusta.

AVIGNON

Papeška palača



Gledališče na mestnem trgu


Most St. Benezet (se konča sredi reke)



ORANGE

Rimsko gledališče - res ogromno in prav veličastno


Kip cesarja Avgusta v gledališču


Slavolok


PONT DU GARD

Rimski akvedukt čez reko Gardon je bil dolg 50 km in je pripeljal vodo iz hribov v Nimes. Eden izmed ostankov je tale tronadstropni most; voda je tekla čisto zgoraj, ljudje pa so se spodaj sprehajali sem in tja.

Okolica mosta je priljubljena izletna točka



NIMES

Arena v Nimesu (rimska)


Tempelj v Nimesu (seveda rimski)


Pred vhodom v park


Golob je odletel...




In tudi v parku ... spet rimski ostanki!?!


To pa verjetno ni ostalo od Rimljanov ;)

Provansa - prvič

Nadaljevanje zgodbe iz Genove je končno tu!

Provansa... to je bila najina prava destinacija, Genova in Azurna obala (ta še pride na vrsto) sta bili samo vmesni postaji. Jaz nisem imela preveč časa, da bi si kaj dosti pogledala, zato sem se kar prepustila vodiču Maretu. No, za glavne stvari sem že vedela, ali pa so bili to samo stereotipi? Provansa, kot sem si jo predstavljala pred obiskom: rahlo valovita pokrajina z vasmi na hribčkih, na pobočjih pa nasadi oljk, vinogradi, sem in tja kakšna cipresa... in seveda sivka - paša za oči in nos!

No ja, po eni strani sem bila razočarana, ampak ne preveč (sicer še vedno ne vem kam so šli vsi nasadi sivke!!!). Eni deli so res hriboviti in sploh taki kot sem napisala zgoraj, večinoma pa ni tako. OK, vedela sem, da je Camargue velika poplavna ravnica oz. delta reke Rone, nisem pa pomislila, da reka že prej teče po veliki ravnini :) In da so znana provansalska mesta (Avignon, Arles...) ravno ob tej reki. Je pa ravno zato pogled na utrjene vasice na hribih, obdanih s kulturno pokrajino toliko prijetnejši. In te same vasice in mesta so prava paša za oči - vse je ravno prav pospravljeno, urejeno in poraščeno z zelenjem (da ne izgleda sterilno ali zapuščeno).

Prvo noč sva preživela v simpatičnem, ampak zaspanem mestecu Trets; v lepo obnovljenem hotelu - bivši pošti.


Zjutraj sva se kmalu odpravila naprej, oz. nazaj proti vzhodu v Saint-Maximin-la-Sainte-Baume, kjer sva si ogledala baziliko s sarkofagi in bližnji samostan - hotel.


Samostan



Pot naju je peljala naprej na zahod proti Aix-en-Provence, mestu vodnjakov in term (v rimskih časih Aquae Sextiae), kjer je veliko študentov in fensi-šmensi napravljenih Francozov in bolj malo turistov.

Mestni trg v Aixu
Eden izmed vodnjakov

Največji vodnjak na koncu sprehajališča Cours Mirabeau


Do večera sva hotela priti v slavni Avignon, ampak tja se nisva odpravila po najhitrejši poti. Ubrala sva lepo razgledno pot po Luberonu, skozi številne vasi in res sva imela kaj videti!

Lourmarin leži na vznožju masivov Malega in Velikega Luberona. Vas in njena okolica ni privlačna samo za turiste, pohodnike; ampak tudi za pisatelje (Albert Camus) in je prizorišče knjig in filmov (A good year) .

Slikovita vas Lourmarin
Obnovljen renesančni grad

Kdo bo koga fotkal? :)


Balkoni na spodnjem grajskem dvorišču, kjer so imeli razstavo slik in kovanih izdelkov.



Za Lourmarinom se je začel vzpon po ovinkasti gozdni cesti na Mali Luberon. Ob poti sva videla tudi take kamnite hiške "borie" grajene v tehniki suhozida. Baje trajajo večno, zgrajeni pa so bili z namenom: "čim bolj uporabno odstraniti kamne ki ležijo naokrog in delajo gužvo" :). Sigurno pa so jih tudi koristno uporabljali.


Notri je bilo prav prijetno hladno!

Ko je bilo konec gozda in je cesta prišla na vrh, se je odprl razgled na sever in v ozadju se je pokazala vetrovna gora - Mont Ventoux (1.912m). Ne, gor ni snega, ampak je razgaljena kamnina (apnenec), skoraj popolnoma brez rastja.


Skoraj sva imela že dovolj ogledov in razgledov, ko sva se pripeljala do vasi Lacoste. Nad vasjo še zdaj stoji del gradu, ki je bil v 18. stoletju v lasti Markiza de Sada. Ta je nekaj časa živel v gradu, povzročil nekaj škandalov in se tja tudi večkrat vrnil. Ampak zgleda, da v Lacostu ni bil najbolj priljubljen (čudno?!), ker so mu leta 1789 jezni prebivalci grad požgali!


Zvonik v vasi



Po doooolgem dnevu sva končno prispela v Avignon... za zdaj samo večerni utrinek izpred mosta St. Benezet...