Provansa... to je bila najina prava destinacija, Genova in Azurna obala (ta še pride na vrsto) sta bili samo vmesni postaji. Jaz nisem imela preveč časa, da bi si kaj dosti pogledala, zato sem se kar prepustila vodiču Maretu. No, za glavne stvari sem že vedela, ali pa so bili to samo stereotipi? Provansa, kot sem si jo predstavljala pred obiskom: rahlo valovita pokrajina z vasmi na hribčkih, na pobočjih pa nasadi oljk, vinogradi, sem in tja kakšna cipresa... in seveda sivka - paša za oči in nos!
No ja, po eni strani sem bila razočarana, ampak ne preveč (sicer še vedno ne vem kam so šli vsi nasadi sivke!!!). Eni deli so res hriboviti in sploh taki kot sem napisala zgoraj, večinoma pa ni tako. OK, vedela sem, da je Camargue velika poplavna ravnica oz. delta reke Rone, nisem pa pomislila, da reka že prej teče po veliki ravnini :) In da so znana provansalska mesta (Avignon, Arles...) ravno ob tej reki. Je pa ravno zato pogled na utrjene vasice na hribih, obdanih s kulturno pokrajino toliko prijetnejši. In te same vasice in mesta so prava paša za oči - vse je ravno prav pospravljeno, urejeno in poraščeno z zelenjem (da ne izgleda sterilno ali zapuščeno).
Prvo noč sva preživela v simpatičnem, ampak zaspanem mestecu Trets; v lepo obnovljenem hotelu - bivši pošti.
Zjutraj sva se kmalu odpravila naprej, oz. nazaj proti vzhodu v Saint-Maximin-la-Sainte-Baume, kjer sva si ogledala baziliko s sarkofagi in bližnji samostan - hotel.
Samostan
Pot naju je peljala naprej na zahod proti Aix-en-Provence, mestu vodnjakov in term (v rimskih časih Aquae Sextiae), kjer je veliko študentov in fensi-šmensi napravljenih Francozov in bolj malo turistov.
Mestni trg v Aixu
Eden izmed vodnjakov
Največji vodnjak na koncu sprehajališča Cours Mirabeau
Do večera sva hotela priti v slavni Avignon, ampak tja se nisva odpravila po najhitrejši poti. Ubrala sva lepo razgledno pot po Luberonu, skozi številne vasi in res sva imela kaj videti!
Lourmarin leži na vznožju masivov Malega in Velikega Luberona. Vas in njena okolica ni privlačna samo za turiste, pohodnike; ampak tudi za pisatelje (Albert Camus) in je prizorišče knjig in filmov (A good year) .
Slikovita vas Lourmarin
Obnovljen renesančni grad
Kdo bo koga fotkal? :)
Balkoni na spodnjem grajskem dvorišču, kjer so imeli razstavo slik in kovanih izdelkov.
Za Lourmarinom se je začel vzpon po ovinkasti gozdni cesti na Mali Luberon. Ob poti sva videla tudi take kamnite hiške "borie" grajene v tehniki suhozida. Baje trajajo večno, zgrajeni pa so bili z namenom: "čim bolj uporabno odstraniti kamne ki ležijo naokrog in delajo gužvo" :). Sigurno pa so jih tudi koristno uporabljali.
Notri je bilo prav prijetno hladno!
Ko je bilo konec gozda in je cesta prišla na vrh, se je odprl razgled na sever in v ozadju se je pokazala vetrovna gora - Mont Ventoux (1.912m). Ne, gor ni snega, ampak je razgaljena kamnina (apnenec), skoraj popolnoma brez rastja.
Skoraj sva imela že dovolj ogledov in razgledov, ko sva se pripeljala do vasi Lacoste. Nad vasjo še zdaj stoji del gradu, ki je bil v 18. stoletju v lasti Markiza de Sada. Ta je nekaj časa živel v gradu, povzročil nekaj škandalov in se tja tudi večkrat vrnil. Ampak zgleda, da v Lacostu ni bil najbolj priljubljen (čudno?!), ker so mu leta 1789 jezni prebivalci grad požgali!
Zvonik v vasi
Po doooolgem dnevu sva končno prispela v Avignon... za zdaj samo večerni utrinek izpred mosta St. Benezet...
Ni komentarjev:
Objavite komentar