Kot sem napisala - z mojim tempom nadaljujem s Provanso že v naslednjem letu... pa je od septembra že skoraj 5 mesecev... Je toliko lepše spet malo pogledat slikice, se spomnit lepih trenutkov in vremenaaaa.
Evo, Arles. Na pragu Camargue-a in super izhodišče za celo osrednjo Provanso, zato sva tu preživela ene 3 ali 4 dni. Lahko pa bi bila kar tukaj nastanjena cel dopust (ali pa še dlje ;). V mestu je kaj videti, od zanimivih lokalov na vedno urejenih in privlačnih ulicah naprej. Naslikal jih je tudi Van Gogh, ki je v Arlesu živel malo dlje kot leto in tu ustvaril celo vrsto znamenitih del. To njegovo bivanje Arležani kar dobro izkoriščajo: še vedno lahko kavo piješ v lokalu Cafe terrace na
Place du Forum, ki jo je Van Gogh naslikal v večerni podobi, z značilnimi zvezdami na nebu; sprehod ob Roni je romantičen kot takrat (sem prepričana, da so se tudi l.1888 ob obali sprehajale podgane, čeprav jih ni naslikal); vrt na dvorišču bolnišnice, kjer je končal po "napadu norosti" pa še vedno urejajo v enakih barvah, kot jih je on videl. V času jesenske žetve riža v Arlesu prirejajo Ferio, žurko, ki je znana predvsem po corridi v rimski areni. V teh nekaj dneh dobi mesto čisto španski priokus - dobesedno; na vsaki ulici lahko uživaš v španskih specialitetah, kot je paella in bikov steak...
Ulice...
Obnovljen del arene
Pisano oglaševana Feria
Dvorišče bolnišnice
Na drugi strani nižine Camargue, čisto ob morju, leži srednjeveško mesto Aigues Mortes (mrtve vode). Bilo je eno od izhodišč za nevemkaterože križarsko vojno (baje eno manj pomembno... Mare?) in je bilo takrat zgrajeno in utrjeno. (Ne)zanimivo grajeno - v obliki kvadrata - zato so tudi ulice vse lepo pravokotne ena na drugo, ravno dovolj podobne med sabo, da se izgubiš, zatavaš po trgovinah in zapravljaš...
Obzidje
Trgovina s srednjeveško kramo
Mare z novim klobučkom
Naslednji dan sva se odpravila še na zadnji potep po bližnjih mestecih. Najprej sva se ustavila v Tarasconu, kjer stoji prelep grad (vsaj od zunaj je tako videt, vstopnina pa tako zasoljena, da...). Mestece je nekoč, v davnih časih, terorizirala grozna pošat Tarask - nekakšen zmaj z lastnostmi različnih groznih živali... Imel je seveda levjo glavo, šest medvedovih nog, želvin oklep in luskast rep s strupnikom. Zdaj je videti kar prijazen in nasmejan.
Na drugi strani Rone je še en utrjen grad: Beaucaire.
Čakalo naju je še eno Van Goghovo mesto - St.Remy. Tudi tu slikarjeve prisotnosti ne moreš spregledati; če že ne vidiš podobnosti pokrajine z njegovimi slikami (značilna skala z dvema oknoma), pa te na to opozori pot ob njegovih značilnih delih, ki jih je ustvaril med bivanjem v bližnjem sanatoriju (Zvezdnata noč, Perunike...).
Seveda tudi tukaj rimski ostanki...
Mare je navdušeno pričakoval še naslednjo postajo: Les Baux. Če ne veš kako se to izgovori, se spomni na boksit (aluminijeva ruda), ki je dobil ime ravno po tem kraju, kjer je bil odkrit. No, midva nisva prišla po poteh slavnih geologov, bolj naju je zanimalo utrjeno mesto na skalnem pomolu, z gradom seveda.*
(* in z eno napako: provansalsko različico burje, brrrr)
Baux iz doline
Večina gradu je porušena, ampak Francozi znajo tudi iz tega narediti zgodbo in prodajati turistom
Golobnjak
Balista
Razgled proti ravnici - Camargue
Razgled proti obdelanim poljem in hribovju - Les Alpilles
In še moj zadnji pogled na Provanso: Mont Sainte-Victoire.
Na žalost ne s kakšnega idiličnega mesta, od koder jo je upodabljal Cezanne, ampak kar z avtoceste. Pa sva hitela proti Azurni obali in Italiji...
